MENZA PRI KORITU
18.2.2011
ATILA se je izkazal za izvrstno predgretje. Muzika povsem podrejena bluesovskemu izročilu je pritegnila kar nekaj
pozornosti. Zaigrana na doma izdelane instrumente, pa izpade še toliko bolj iskreno in privlačno.
Nika in Bruna nima smisla posebej pradstavljati. Prekaljena frontmena, sita koncertne rutine (predvidevam), sta
preprosto sklenila krog z ponovnim začetkom. To je enostavno pripovedovanje zgodb ob spremljavi česarkoli, kar
jima pač pride pod roke. Nikov bas, vidno patiniran, ima le dve struni, uporblja le eno. Brunova kitara pa je kar v
perverzno dobrem stanju in v popolnosti uporabna. Ostale podstrešno-kletne krame pa nebi našteval. Če je to
komu včeč ali ne, ju ne zanima (spet predvidevam). No, prijetno napolnjena Menza, je dokaz, da publike za tovrstne
eksperimente ne manjka. K temu pa je verjetno pripomoglo tudi dejstvo, da sta svojo godbo, zabeleženo tudi na
CD-ju in LP-ju (že drugem), vendarle nekoliko "civilizirala" in jo tako približala malo manj zahtevnemu, a še vedno
alternativnemu slušalstvu.
ATILA
